Preprosto … 23 misli o konfliktu

Opis predstave: 23 Thoughts About Conflict (23 misli o konfliktu)

Na letošnji ediciji festivala Prestopi, se je kot predzadnja gledališka skupina predstavila izraelska četvorka Worst Case Scenario. Na velik oder Lutkovnega gledališča Maribor so stopili z uprizoritvijo 23 misli o konfliktu. Iztočnica in glavna ideja uprizoritve je dokumentacija triindvajsetih situacij iz življenja štirih izvajalcev, ki so se nabrale v procesu nastajanja dela. Vsaka od situacij v svoji srži drži konflikt, pa naj si bo ta posreden ali neposreden, zunanji ali notranji. Ekipa te situacije manifestira v krajše prizore, ki pa jih ne povezuje oziroma spaja v enovito dramsko dejanje, ampak jih raje predstavi kataloško.

Prizori nihajo med osebno problematiko posameznika in univerzalnim problemom, ki jih lahko apliciramo tako na Izrael kot celoten svet. Gre za univerzalne teme, ki jih pretkano prekinjajo osebne izpovedi. Tako se pred gledalcem razpre talilni lonec konfliktov, s katerimi se kot posamezniki srečujemo v vsakdanjem življenju, in zgodb, s katerimi bi se lahko celo poistovetili, če ne bi tempo predstave stalo prekinjal situacij ravno tam, kjer jih prekinja življenje – ko je najbolj napeto.

Uprizoritev že na začetku poda ključ gledanja, skozi katerega hitro postane jasno, da so si izvajalci različni, da izhajajo iz različnih sfer in da bodo poleg svojih zgodb predstavili tudi svoje talente. S tem skozi uprizoritev spremljamo tudi zmožnosti pripovedovanja, akrobacije, eksperimentalne glasbe in tehnik parkour (telesna disciplina, v kateri udeleženci tečejo po namišljeni poti in pri tem čim hitreje in čim bolj učinkovito premagujejo ovire). S tem se zgodi varietejski preplet, ta izraža življenje mladih iz Tel Aviva, ki so se znašli v politični situaciji, prek katere umetnost tega območja ne more iti. To se potencira tudi z dejstvom, da gre za dokumentarni projekt snovalnega gledališča in izhaja izključno iz vsakdanjika ustvarjalcev.

Pregled vseh 23-ih prizorov izkaže vrhunsko dodelanost predvsem v prvih trinajstih prizorih, kjer avtorji skozi humor, rahel cinizem in tempirano dinamiko suvereno slalomirajo med svojimi zgodbami in akrobatskimi sposobnostmi. Kasneje pa se gledališke akcije začnejo ponavljati, elementi parkoura ostajajo na istem nivoju, ki se ne začne stopnjevati in tako iz prizora v prizor izgubljajo svoj naboj. Situacija se dvigne na začetni nivo šele v predzadnjem prizoru, kjer preko Tolstojeve zgodbe Koliko zemlje človek potrebuje kakor z nožem prerežejo prejšnji komični efekt in s preprosto akcijo pogreba povejo praktično vse, kar gre o izraelski problematiki povedati. Dramatičnost, čutnost in preciznost tega prizora pa se uniči z zadnjim prizorom, ki deluje nedokončan oziroma nepremišljen ter popolnoma odstopi iz ideje dokumentarnosti in deluje kot nekakšen prehod v drugi del uprizoritve, ki pa se ne zgodi.

Eklektičnost, ki jo ponuja kataloškost zgodbe, je pospremljena tudi z vizualno podobo uprizoritve, ki deluje po principu trash estetike; na začetku uprizoritve vidimo lepo pospravljene rekvizite, ki skozi dogajanje tvorijo vedno večji kaos in na koncu obležijo uničeni, umazani, razdelani – to pa je nekaj, kar vrhunsko rezonira tudi z degradacijo performerjev, ki se v fizično napornem nastopu skorajda sesuvajo sami vase. Obenem pa ti rekviziti tudi najbolj rezonirajo v dramaturškem smislu, saj se njihov pojav na odru stalno utemeljuje v kasnejših prizorih in tako skrbijo za preplet zgodb z akcijami, pa tudi če se rekvizit pojavi veliko prej kot sama utemeljitev njega (npr. razbit kozarec se kot eden prvih rekvizitov pojavi na začetku uprizoritve, medtem ko se zgodba o razbitju steklovine pojavi šele proti koncu).

Treba je omeniti tudi glasbeno spremljavo, ki nastaja prek ročno izdelane naprave za eksperimentiranje z zvoki, ki služi kot tvorka atmosfere, znanilka konca prizora in kot glasbena spremljava varietejskih točk. Ob njej blesti njen mojster (Gil Lavi), ki s stoično obrazno mimiko sledi dogajanju uprizoritve, se mu včasih tudi pridruži, in ravno s svojo igrano nekoliko nerodno prezenco sproža humorne trenutke v sicer napetih prizorih.

Kljub svojim pomanjkljivostim, ki se kažejo predvsem v dramaturških linijah, je uprizoritev kot celostni izdelek zagotovo zanimiv varietejski dogodek snovalnega gledališča, ki odpira vprašanja mladih ustvarjalcev tako v Izraelu kot tudi drugod po svetu, hkrati pa opominja na bizarnost ter banalnost vsakodnevnih konfliktov, s katerimi se srečujemo. Preizpraševanje lastnih zgodb in njihova umestitev v masko humorja in trash estetike pa se na koncu – z velikim pridatkom izjemne igralske kondicije – sestavi v dinamičen in fascinanten gledališki moment.

Benjamin Zajc