Zadnja predstava v sklopu festivala Prestopi, ki jo je bilo moč videti minulo soboto zvečer, 18. 5. 2019 v podzemnem vzdušju Intimnega odra GT22 v Mariboru, je občinstvu predstavila Ahmeda Tobasija. Enega igralca, eno telo, en glas, eno zgodbo, eno besedilo, eno uprizoritev, en pogled na svet. A gledališka stvaritev In tukaj sem (And Here I Am – predstava je doživela svojo premiero leta 2017), ki je plod gledališko-izobraževalnega projekta in sodelovanja med Palestino in Veliko Britanijo, ni zgolj to – posamezno in posamično eno – sodobno umetniško delo, ki povezuje Zahodni breg in Zahod. “In tukaj sem” je veliko več kot to.

“To je to. Moja priložnost, da spreobrnem stvari.”

S to mislijo se uprizoritev začne in konča. A med začetkom in koncem uspe igralcu palestinskega rodu ustvariti močno vmesno polje, ki preizprašuje radikalnost binarne strukture. Ključna tema uprizoritve je položaj mladega človeka, ki je odraščal pod okupacijo med prvo in drugo palestinsko intifado v begunskem taborišču v Jeninu. Vrača se v spomine odraščajočega mladostnika med 17. in 23. letom in prikazuje preobrazbe protagonista od pripadnika uporniškega gibanja do zapornika pa vse do igralca.

Epizodična struktura predstave omogoča, da se preizpraševanje binarnega pogleda na svet le še okrepi. Skozi serijo prizorov, kjer gledalci skupaj z igralcem potujejo v spomine na s smetmi posutimi ulicami Jenina, brcanje žoge in otroško igro, prvo zaljubljenost, vratolomne vožnje z motorjem, konflikte znotraj družine, vključevanje v uporniške skupine, rokovanje z orožjem, zasliševanja, obsojenost na zapor, izkušnjo štiriletnega življenja v izraelskem zaporu, odkrivanje gledališča in evropskega sveta, natančneje Norveške, ter navsezadnje na povratek h koreninam in k svoji domovini, se izrisujejo močni protipoli.

Pojmi, kot so posameznik in skupina, svoboda in ujetništvo, otroškost in odraslost, blagostanje in vojna, družina in narod, prihod in odhod, življenje in smrt, veselje in žalost, tragedija in komedija, osebno in kolektivno, resnično in fantazijsko, vse to Tobasi sublimno izreka in uteleša znotraj uprizoritve, pri čemer se poslužuje minimalnih scenskih in kostumografskih pripomočkov (za katere je zaslužna britanska ustvarjalka Sarah Beaton), saj sta narativnost in performativnost tisti, ki prevzameta osrednjo vlogo.

Učinkovito oblikovanje luči in zvoka, pod katere se podpisujejo Jess Bernberg, Andy Purves in Max Pappenheim, omogočajo hitro prehajanje iz enega v drugi prizor (zvočni efekti enega prizora se na nekaterih mestih prelijejo v zvočno pokrajino drugega prizora, pri čemer gre včasih za prvotno nasprotne si zvočne podobe, npr. brcanje žoge postane podlaga za strelne napade ali posipavanje puščavskega peska postane metafora za surovost zaporniških šotorov ipd.), od enega do drugega spomina in tako ne dopuščajo prostora moralističnemu kontempliranju ali poglobljenemu reflektiranju na uprizorjene protipole (luč, svetloba in reflektorji namreč že napeljujejo k bliskovitemu nadaljevanju pripovedi). Uprizoritev, ki jo je režirala Zoe Lafferty v sodelovanju z mednarodnim projektom Developing Artists in s palestinskim gledališčem Freedom Theatre, se osredotoča na izredno vživeto pripoved Ahmeda Tobasija in poudarjeno plastičnost izrisovanja prizorov preko telesa in glasu.

Plastičnost, udarnost, sunkovito prehajanje od tragičnega h komičnemu in naelektreno vzdušje potovanja v igralčeve spomine dopuščajo, da uprizoritev ne obleži na dveh bregovih nasprotij, temveč zareže v vmesno polje človeškega. Ahmed Tobasi kot igralec, ki je vpet med motive avtobiografske pripovedi (jezikovno razgibano dramsko besedilo uprizoritve, ki se navidezno odreka strogi politični angažiranosti, je delo priznanega iraškega pisatelja Hassana Abulrazzaka), tako ne predstavlja zgolj terorista ali žrtve vojne oziroma okupiranega ozemlja, njegova leta v zaporu ne predstavljajo zgolj obdobja odvzete svobode, njegova zgodba ni kolektivna zgodba palestinskega naroda, uprizorjeni rituali prehoda pa ne predstavljajo samo posameznikovega prehajanja od ene do druge stopnje odraščanja, temveč barvajo celotno pripoved z različnimi možnimi pogledi na človeški svet kot tak.

***
Slednje sta po sami uprizoritvi potrdila še igralec in režiserka. Pogovor, ki ga je vodila dramaturginja in kritičarka Zala Dobovšek, se je strnil okoli vprašanj igralčevega osebnega odnosa do uprizorjene avtobiografske zgodbe, dramatizacije in nastanka predstave, obrazložitve projekta Developing Artists, sosledja dramskih uprizoritev znotraj gledališča Freedom Theatre, cenzuriranja, nevarnega žongliranja med političnim in gledališkim ter vpliva strahu ali krivde na posameznika.

Predstave In tukaj sem nikakor ne moremo gledati z dveh zoperstavljajočih se polov. Tako kot predstavljene tematike ne morejo biti zgolj črne in bele (seveda pa tudi ne zavite v neoprijemljivo sivino), tudi okoliščine nastajanja predstave niso enoznačne in linearne. Produkcija, ki je za ustvarjalce pomenila ogromno finančno tveganje (predvsem zaradi pridobivanja vizumov za igralca in sodnih stroškov skupine odvetnikov), je vzbudilo nemalo neodobravanj s strani delčka angleškega, ameriškega in tudi palestinskega občinstva. Hkrati pa je zbujanje kulturnih razlik tudi motiv ustvarjalcev predstave. Seveda na tem mestu ne gre za načrtno vnašanje razdorov še v gledališke sfere – glede na to, da znotraj političnega razdori na palestinskem ozemlju že od leta 1948 obstajajo in vztrajajo – temveč za poudarjanje in spodbujanje soočanja z vprašanji vojne, vojnih posledic na posameznika, iskanje enotnosti znotraj samega palestinskega naroda. Ahmed Tobasi je večkrat poudaril, da je komunikacija in vzpostavljanje enotnosti znotraj Palestine izredno težavno in otežkočeno zaradi korupcije, podkupovanja in spornega kolaboriranja palestinske vlade z zunanjimi zahodnimi vladami, prav tako je vprašljiva pozicija številnih nevladnih organizacij in Združenih narodov, ki konfliktno stanje v Palestini podaljšujejo in ohranjajo.

Navkljub vsem birokratskim in političnim preprekam pa predstavi uspeva prepričevati številne gledalce in gledalke po svetu. Vmesno polje človeškega, ki podira zidake protipolov, predvsem ukoreninjenih občutij strahu in krivde, v predstavi In tukaj sem pomeni predvsem opominjanje ljudi na to, da se odgovor ne skriva v tem, katero stran bomo izbrali, kateri stran(k)i se bomo priključili, katere parole bomo skandirali, temveč v tem, kaj je dandanes postalo norma(lno). Položaj palestinskega naroda in vsi mučeniki boja za svobodo so postali nekaj vsakdanjega. Okupacija tega območja traja že več kot sedemdeset let in v tem času so se za tamkajšnje ljudi vzpostavila drugačna pravila bivanja. Okupacija za svoje “preživetje” in obstanek potrebuje nenehne nemire, neodločenost njenih prebivalcev, vdanost, ignoranco (v smislu nevednosti in podcenjevanja ter brezbrižnosti obenem) na eni strani ter jezo, nasilje in uboj empatije v človeku na drugi strani.

Ahmed Tobasi z vsemi soustvarjalci (od pisatelja, ki je igralca pripeljal do globljega prevpraševanja o samem sebi, do smotrnih odločitev režiserke) pokaže na možnost vmesnega, čeprav ne-varnega polja človeškega. Za sveži pogled v prihodnost, za odločnejši korak do rešitev je treba nadaljevati s pripovedovanjem zgodb. Zgodb vseh, ki so vpeti v vprašanje palestinskega naroda. In v zgodbe je treba vpeti humor, kot zatrjuje Tobasi: “You just have to put some mayonnaise on your salad.”.

Tako se lahko gledališče postavi po robu političnemu (ali mu pokaže drugačen rob!) in predstavlja kulturni boj nekega naroda. Tobasiju in ekipi je uspelo ponesti besede Juliana Mer-Khamisa, ustanovitelja gledališča Freedom Theatre, ki je bil leta 2011 umorjen pred vhodom v gledališče, v svet.
Gledališče je lahko tvoj AK-47!

“To je to. Moja priložnost, da spreobrnem stvari. “

Maša Jazbec