V času, ko so mediji in spletni komentatorji s preveč prostega časa, pod drobnogled potisnili vsako najmanjšo obrazno mimiko slovenskih udeležencev na Evroviziji, je festival Prestopi v organizaciji društva Moment in GT22 v njun domači kraj, Maribor, pripeljal predstave, ki so ponudile vpogled v z Izraelom neizogibno povezano tematiko. V imenu apolitičnosti, ki naj bi jo Evrovizija imela, so javne debate in trivialne napovedi uvrstitev (kot da te zares kaj pomenijo) iz duskurza izbrisale problematiko izraelske zasedbe Palestine in agresivnih sankcij, ki jih na tem območju izvajajo.

A predstave, ki so bile na festivalu (ne)posredno povezane s to tematiko, so se odvile šele v drugem vikendu, vendar je že prvi vikend, ali natančneje ponedeljek, s češko uprizoritvijo Antiwords in portugalsko Mozambik, zarisal polje tematik, ki so spremljale celoten tuji del festivala – tako kot evrovizijski polfinale napoveduje in uvaja v zaključni spektakel finala. Češka predstava Antiwords je predstava fizičnega teatra, ki z natančno določeno in ponavljajočo se koreografijo gest, drž, korakov in prostorskih premikov povezuje stereotipno percepcijo maskulinosti ter češki nacionalni simbol, pitje piva. Identiteta ‘pravega’ državljana, ki je zgodovinsko zelo spolno zaznamovan, saj so državljanske in posledično volilne pravice dolgo časa pripadale le tistim članom gospodinjstva, ki so državi lahko plačevali davke – torej tistim, ki so imeli pravico do dela, moškim. Igralki, ki ju najprej spoznamo brez ogromnih mask, se nato transformirata v karikirani različici dveh moških, med katerima prihaja do prikritih konfliktnih čustev. Eden uteleša ideal maskulinosti in nacionalnosti tako s svojim fizisom, ki zavzema stereotipno maskulino držo razširjenih nog kot z neumornih popivanjem ogromnih količin piva. Drugi se ob vlogi, ki je pričakovana tudi od njega, počuti zelo nelagodno, kar se odraža tako v napeti in skrčeni telesni drži kot v zavračanju kozarcev piva. S tem, ko moška lika utelešata ženski, subverzivno preizprašujeta vlogo spola pri konstrukciji ali pa doseganju podobe ‘pravega’ državljana, hkrati pa se v kontrastnih vlogah večkrat zamenjata in tako pokažeta, da gre pri tem idealu za vsiljeno vlogo, ki je ne more doseči nihče izmed nas.

Portugalska predstava Mozambik pred nas postavlja hipotetično življenje Jorgeja, enega izmed igralcev, če bi ga mama poslala k teti, ki je po osamosvojitvi ostala v Mozambiku in z možem vodila farmo paradižnika, iz katerega sta pripravljala paradižnikovo mezgo. Predstava spominja na eno izmed tistih popularnih mobilnih iger, ki je nastala pod znamko Kim Kardashian (https://play.google.com/store/apps/details?id=com.glu.stardomkim&hl=en), ki igralca nenehno postavlja pred izbire, od katerih je odvisno nadaljevanje zgodbe. Fiktivna osebna zgodovina nastaja kot posledica vrste odločitev, na katere naleti raznovrstna in mednarodno obarvana igralska zasedba. Pri tem se spopadajo s težavami, ki izhajajo iz realne zgodovine te afriške države in jim onemogočajo razvoj tovarne paradižnikove mezge brez kolateralne humanitarne škode in korupcije. Tako nenehno revidirajo zgodovino in v imenu t. i. napredka upravičujejo nehumane in nasilne akcije, pri čemer zaradi formata predstave, ki večinoma temelji na pripovedovanju celotna zgodba ostaja hipotetična. Kljub temu, da se v pripoved vpletajo resnične okoliščine, pa z uporabo pogojnika ostajajo v realmu ne-resničnosti, ki zaznamuje teater. Predstava skozi tematiziranje preoblikovanja zgodovine podira orientalistično deljenje na ‘nas’, Evropejce in njih, ‘žrtve’, saj kontroverzne in sovražne odločitve sprejemajo tudi ostali igralci, ki imajo prednike v drugih neevropskih državah ter so prav z zavzemanjem takšnih vlog kot kompleksne osebnosti na odru popolnoma enakopravni.

Vikend nas je vzporedno z evrovizijskim dogajanjem prestavil na območje Palestine, Izraela in Jordanije. Prva, izraelska predstava 23 misli o konfliktu je k temu pristopila z osebne perspektive in nanizala 23 vinjet, ustvarjenih na podlagi doživetij iz vsakdana, kjer vsaka preizkuša drugačen uprizoritveni pristop; raznoliki interesi ustvarjalcev, ki obsegajo vse od igre in režije do cirkuških in akrobatskih veščin ter izdelovanja in igranja na DIY narejeno glasbilo. Začeten relativno lahkoten in komičen pristop se postopoma umika vedno bolj čustveno intenzivnim in pretresljivim zgodbam, pri čemer, z izjemo enega trenutka, palestinsko-izraelskega konflikta nikoli ne naslavljajo neposredno. A ne glede na to je v dvorani vseprisoten, že med samo publiko, ki ni prazen list, temveč v dvorano že vstopa z nekimi informacijami in posledično tudi pričakovanji ali željami po (ne)naslavljanju te tematike ali pa z lastnimi stališči v odnosu do performerjev. Prav ta osebni pogled onemogoča, da predstavo gledamo drugače kot nanašajočo se na specifični konflikt, saj se vseprisotnost odraža ne le v izboru naslova, temveč tudi v situacijah vsakdana, iz katerih črpajo material.

Za večino nas nepojmljive pogoje, ki jih ustvari življenje v coni konflikta v one man showu And here I am razkriva Ahmed Tobasi, ki v hitrem tempu, spominjajočem na britanske stand up predstave, pripoveduje literarizirano osebno življensko zgodbo, ki nas popelje od odraščanja do danes. Preprost format, ki vključuje zelo malo scenografije, pa še ta sestoji iz vsakdanjih predmetov, in ne pretirava z glasbo ali lučjo, ne dopusti, da bi pretresljiva zgodba postala pretirano estetizirana in poetična ter da bi Tobasija uokvirila kot ‘žrtev’. Njegova energetična in pozitivna osebnost, ki lahko pride do izraza prav skozi ta format, uporabi zgodbo, da nam v medijih večinoma brezosebno poročan konflikt približa in perosnalizira in da življenje vseh ‘številk’ (kot o njihovih smrtih ponavadi beremo) ni le številka. Tudi komorna predstava jordansko-palestinskega umetnika Husama Abeda The Smooth Life pripoveduje osebno zgodbo, vendar to počne na veliko bolj nežen način. Odvija se na okrogli mizi, okoli katere se posede publika. Z na videz preprosto oblikovanimi lutkami in scenografijo bi jo lahko zaradi intimnosti in postavitve situacije povezali s preprostim doma narejenimi predstavami, ki so ali pa še zabavajo najmlajše in jih spoznavajo s svetom pripovedi in zgodb.

Če smo besedilo že začeli z Evrovizijo, se za konec še malo vrnimo k njej. Izbrane skladbe držav v večjem deležu nikakor ne odsevajo njihovih kulturnih značilnosti, temveč večinoma posegajo po tako generičnih melodijah, da bi lahko na zaslonu popolnoma pomešali imena držav ter naslove pripadajočih pesmi, pa neinformirana publika kiksa sploh ne bi opazila. Tudi izbrane predstave festivala Prestopi so v formatih precej generične – Tobasijeva zgodba je podobna britanskemu stand up showu, Abedova intimka zaradi njegove izobrazbe spominja na lutkovno gledališče evropskega (praškega) okolja in tudi izraelska, češka ter protugalska predstava bi v takšni obliki lahko nastala nekje drugje. Povezav med tematikami, ki v selekciji izrazito izhajajo iz prevpraševanja termina nacionalnega, idealov in stereotipov, pripadnosti ter nacionalne države, in med strukturami uprizoritev ni. Morda bi lahko rekli, da se prav v tem razkriva globalizacijski vidik umetnosti, ki pa je zaradi specifično nacionalnih zgodb v jukstapoziciji z bojem, ki ga za svoj obstanek danes bije nacionalna država. A nasprotno od Evrovizije, ki s svojo generičnostjo in ‘apolitičnostjo’ prinese predvsem opravljivo komentiranje, je moč letošnjih Prestopov v tem, da neizogibno političnega ne abstrahira, temveč pred nas pripelje ljudi, ki konflikte, pa naj bodo mednarodni ali osebno-identitetni, tudi živijo.

Maša Radi Buh