Na mednarodnem festivalu neodvisnih uprizoritvenih umetnosti Prestopi smo lahko spremljali tako domače kot tuje produkcije, ki so v svoj program segale do Izraela, Palestine in nenazadnje s predstavo Lahkotno življenje tudi do Jordanije. Že s tem izborom so približale polje političnega in kulturnega habitusa tega prostora. Od klasičnih avditorijev smo lahko obiskali tudi solo, intimno predstavo za 8 gledalcev. V Sloveniji smo nazadnje z mednarodnega lutkovnega prostora lahko sledili Zlahka pozabljeno, osebno zgodbo katalonskega ustvarjalca Xavierja Bobésa, v Lahkotnem življenju pa je osebna zgodba umeščena v Jordanski prostor, s čimer samodejno pridobi tudi politične konotacije. Tako festival (in predstava) zapopade teme, ki so vezane na rojstne kraje ustvarjalcev in skozi osebne izkušnje slikajo družbeno in zasebno situacijo posameznika.
Husam Abed je palestinski lutkar in režiser, avtor koncepta in izvajalec predstave. Zaključil je študij režije na akademiji DAMU, hkrati pa živi med Ammanom in Prago. Večinoma nastopa v begunskih taboriščih po Jordaniji. Tu se je tudi začela njegova zgodba …
A preden se njegova zgodba zares prične predstavi kontekst in takratne razmere. Po šolsko, s power point prezentacijo fotografij Palestine dokumentira vsakdanje življenjske situacije (železniško postajo, poroko, fakulteto, …), ki jih prekine tako imenovani ‘Veliki problem’ leta 1948, ko se v dogajanju uprizoritve prične prepletati tako (nevsakdanja) družbena situacija, premestitve Palestincev v begunska taborišča kot konkretna situacija posameznika, natančneje realnost obeh avtorjevih dedkov in njune selitve. Vzporedno z začetkom družinske zgodbe se vzpostavi tudi lutkovna forma, ki nadalje skozi uprizoritev prednjači. Bolj oddaljena in družbena z liki v obliki riža, tista bližja in bolj osebna z delno neobdelanimi kosi vej z odrezki fotografij obrazov njega in njegovih bližnjih, ki na prerezih vstopajo v različne življenjske situacije in odnose. Spremljamo njegovo rojstvo ali kako je Abed kot otrok našel in skrito zadržal kovanec v očetovem pločevinastem taxiju, torej zgodbe njega kot posameznika. Ob bok temu pa postavlja tudi zgodbe sistemskih razmer, na primer razdeljevanje hrane v taborišču, ki ga prikaže skozi vrteči mehanizem malih shiranih ‘palčk’, ki ob obračanju mečejo tisto malenkost dobljenega riža v debelo vrečo. Ta vreča je nekdo, ki je na poziciji moči. Nekdo, ki je iz okoliščin izkoristil priložnost zase. Tako politični kontekst ni direktno obravnavan, ampak ga subtilno ovija skozi svojo lastno zgodbo in ga hkrati tudi komentira skozi spremljajoče simbole.
Kot se razne življenjske situacije vzpostavijo na vrteč podest, okroglo mizo okoli katere smo zbrani gledalci, se tudi pospravijo nazaj v predal z vsemi lutkami in rekviziti vred. Kot bi zaporedno kazal različne fotografije, le da so te v obliki lutkovnih akcij. Poleg tega Abed menjava med pripovedjo ter prikazom vsebine, z vmesnimi glasbenimi prekinitvami ali izstopi z neposrednim stikom z gledalci. Dinamika se menjava od enakomernega, prekinjenega do bliskovitega. Riž na začetku predstavlja njegove družinske člane, ki jih počasi, previdno in ljubeče postavlja na zemljevid. Ko doda zrna, ta prezentirajo tudi vse ostale v begunskem taborišču. Miren ritem prekine sunkovita gesta, Abed močno udari v kupček riža. Ne dovoli, da ostanemo v eni situaciji, niti da občutek lagodja dobi stabilnost, saj ta konsistentnost in stanje brez konflikta ni njegova realnost. S tem pa izgublja tudi razvitost posameznih uprizoritvenih slik. Menjavanje forme, ritma, vsebine pogosto namesto da bi dopolnjevalo fragmentira in dogajanje ustavlja, k čimer pripomore tudi (sicer utemeljena) delna odsotnost prevoda in s tem pomanjkanje razumevanja vseh drobcev zgodb. Te pa so vendar v poziciji ‘velike zgodbe’ in simbolnih nakazovanj. Riž je v Lahkotnem življenju simbolni predmet. Lahko je hrana, ali pa simbol dostopnosti, odvzemanja, posameznikov, življenjskih zgodb ali družbenih relacij. Nenehen boj z rižem kaže na omenjene pozicije moči, majhnost, nemočnost nasproti nasilnemu, odločevalnemu. Razmerje med svobodno voljo in determiniranostjo, upravljanjem, izrabo … in našo končno gostijo. Razmerje med veliko porcijo, ki jo prejmemo po koncu predstave in tistim malim rižkom, ki so ga dobili in izgubili prebivalci taborišča. Skozi menjavajoče pozicije moči in svobode, zasebnega in javnega glede na hrano, like in dogajanje lutkovna forma in sama uprizoritev s tako simboliko pridobi večplastno širino.
Neposredno bližati prostor, ki je v našem okolju predstavljen predvsem preko posrednikov, medijev je neprecenljivo vredno. Spoznamo življenje popolnoma drugačno od našega in z rižem v čevlju se sprehodimo po avtorjevi, jordanski zgodbi. Ta v pretežno arabskem jeziku in z le občasnimi prevodi v angleščino pokaže, da so bistvena družbena razmerja, silnice ter družben subjekt kot se kot tak vzpostavlja. Iz tega sledeč so osebne zgodbe individuumom v Lahkotnem življenju lahko detajlno razumljene, ali pa ne. Ki so pomembne, lahko najbolj vredne, a hkrati sekundarne glede na bistvo, ki jih definira, torej družbeno podstat. Eno ni brez drugega in prav v izogibu enoličnosti in linearnosti, deluje nit uprizoritve. Ker je posameznik vedno interpeliran v subjekt in kjer je njegov temelj konflikten, ni stabilnosti.
Tjaša Bertoncelj